“Brina, a se naša hiša trese?!” (13.9.2026)

Zala in Brina

Najino jutro sva začeli s potresom, ki ga je povzročil prvi jutranji vlak ob 7:00h zjutraj😢.Kdo bi si mislil, da če spiš v hostlu tik poleg glavne železniške postaje, se boš tega vsako jutro in večer zavedal. Ko sva se sprijaznili z usodo, sva se preoblekli in odšli na že nujno potrebno jutranjo kavo. Takrat sva ugotovili, da Čehi kavo vzamejo blazno resno, saj sva na mizo dobili največjo skodelico kave, ki sva jo kdaj videli, po vrhu tega pa je to samo M velikost, na izbiro imajo tudi še L in XL, morda nama na kakšen zaspani dan, pride prav tudi ena od večjih možnosti. 😉

Ker je google maps brezveze, sva se v mesto odpravili malce zgubljeni. Med ulicami sva hodili brez posebne logike, v upanju, da bi prišli do centra mesta. Ko nama je mesto popolnoma uničilo najino samozavest o orientaciji, sva končno prišli do mostu, s katerega sva opazovali račke🦆, ki se kopajo v Elbi, pri iskanju nutrij pa sva bili zaenkrat neuspešni, Zala je bila nad tem dejstvom zelo razočarana. 💔

Po 10h uri se je prebudil še preostanek naše druščine, po zajtrku sva odšli do njihovega apartmaja, v katerem smo skupaj z veliko truda in ljubezni spisali včerajšnji blog. Kot se za turiste spodobi, smo si seveda morali ogledati akvarij. Ta je poln raznolikih vrst rib,🐟 najboljši del, pa je seveda trgovina s spominki, v kateri se Brina seveda ni mogla zadržati. 

Po izjemno napornem dnevu smo si privoščili pozno kosilo, z veliko jezikovno bariero smo končno uspeli naročiti našo hrano in nismi bili razočarani, saj smo jedli najboljše burgerje🍔 na Češkem (zaenkrat). S polnimi želodčki smo odpeketali v center mesta, kjer smo se še zadnji skupni večer podružili. V tem dnevu smo se vsi naučili, da Čehi res ne govorijo angleščine, vendar da so nekatere kretnje precej univerzalne.

Ko sva zvečer prišli do najinega hostla, sva skozi okno videli, da naju nekdo radovedno opazuje.😉 Ko pa sva prišli v sobo, sva izmučeni pristali v postelji, ter zaspali v pričakovanju naslednjega dne.😴