Že v kombiju na poti na Dunaj nam je na misel prišlo nekaj stereotipov o Čehih.
- čehi imajo vonj po čebuli,
- pivo je religija,
- vse govorijo v pomanjševalnicah,
- tradicionalne jedi so težke, edina priloga so kruhovi cmoki,
- nihče ne govori angleško.
Pred šolo nas je pobral bel kombi 😬, ki nas je odpeljal do železniške postaje na Dunaju. Tam smo iskali vlak, o katerem nismo imeli nobenih informacij. Ko smo prejeli sliko karte smo lahko ugotovili na katerem peronu je vlak. Pri vkrcavanju smo hoteli s profesorico v vagon, vendar nas je ta napotila v drug vagon, bolj na koncu vlaka, saj je bil prvi razred zgolj za njo. Šola je bila tako prijazna da je doplačala za rezervacijo sedežev v drugem razredu. Počutili smo se ljubljene, kot del BIC-ove družine. Nakup kart za vlak od Prage do Hradec Kralove je bil izziv saj smo naleteli na jezikovno bariero. Prodajalka ni znala angleško a našega heroja Jerneja to ni ustavilo in je vseeno dobil karto, s katero se nas je lahko vseh osem vkrcalo na vlak. Na vlaku smo imeli razne dogodivščine. Klaro je ogovoril prikupen Čeh, ostala je brez besed in Čeh je odšel. Na vlaku smo se spominjali na dom, kajti vlak se je večkrat ustavil brez razloga in imeli smo zamudo. Kljub drugorazredni vožnji nam je šola preskrbela skromen topel obrok, profesorici pa kar fačuzi. Potovanje je bilo res na nivoju. (smeh je pol zdravja)
Naši nasmehi so že kmalu razsvetlili ulice mesta Hradec Kralove.
Iskanje vhoda v naš apartma je spominjalo na escape room, bilo je kar strašno sploh ker je bila ura enajst zvečer. Glede na vhod nas je zaskrbelo, kakšno bo šele stanovanje. Ob prihodu smo bili prijetno presenečeni saj je apartma zelo lep in ima odličen razgled.
Odložili smo prtljago in šli raziskat okolico. spoznali smo nekaj Čehov in ugotovili, da res ne govorijo angleško. Sporazumevanje ni ravno mačji kašelj.
Komentarji
Objavite komentar