“a lahku pr vs prespimo?” (25.9.2026)

 Zala in Brina

Ahoj! Po 14 dneh smo dočakali naš zadnji delovni dan.

Zalin najljubši del dneva je bil pregled in zobni poseg pri činčili, pri tej smo opravili tudi ct slikanje in ko sem jim povedala, da imamo v Sloveniji le dva ct-ja so se mi zasmejali, saj imajo oni le v Hradec Kralove dva ct-ja (must be nice). Vsi v ambulanti so bili zelo navdušeni nad najinim darilom, še posebno nad plišastim zmajčkom, tako da mislim da sva izbrali prav odlično darilo. Prav tako pa so me ob poslovilu seznanili z pogostimi zamudami vlakov (trenutno to pišem na vlaku s 40 minutno zamudo). 

Brinin dan pa je bil na začetku zelo dolgočasen, zato pa se je kasneje ob edinem posegu dneva (zaradi legalnih  razlogov izpostavljam besedo BAJE) pacient prebudil iz anestezije (Brina poroča da je s psom vse vredu). 

Po zelo zanimivem dnevu sva se dogovorili, da se dobiva v lokalu na kavi, Zala pa je bila čisto presenečena, ko je namesto samo Brine videla še ostalih 6 članov erasmus družinice z kovčki. Po dolgi razlagi o tem kako nočejo peljati kovčkov skozi celo mesto, sva kot prijazni dve dušici dovolili, da kovčke odložijo v najinem hostlu v zameno, da lahko prespiva v njihovem (veliko lepšem) apartmaju. Ko smo odložili kovčke je bila ura že 14:00 in ker smo bili takrat že vsi sestradani smo se odpravili na pošasten burger.

“a te baše?”

Po obilnem obroku nas je nekaj odšlo na sok, nekateri pa v apartma (momenti pred katastrofo). Po parih sokovih smo spet postali lačni zato smo se spravili v najbolj poznano (in edino odprto) gostilno : kebab shop. 



Ko smo se spet najedli smo se odpravili spat v apartma, tam pa smo naleteli na težavo, del erasmus družinice, ki so bili v ZAKLENJENEM apartmaju so sladko spančakali. Niso se odzvali na 200+ klicov od vsakega od nas, niti na zvonec ali glasno ropotanje po vratih (mislim da smo skoraj podrli vrata). Žrtvovali smo Urha, da je splezal na streho, le da je odkril da se ubistvu ne more približati oknu apartmaja. Ko smo bili na robu obupa se je ena izmed zaspančic le oglasila na telefon, šele takrat smo povsem izmučeni prišli v apartma. Odložili smo stvari in padli po posteljah (nekateri tudi na tla) in sladko zaspali pred katastrofalno 5:00 budnico. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tudi v drugem razredu ni tok švoh (12.9.2026)

Slika
Že v kombiju na poti na Dunaj nam je na misel prišlo nekaj stereotipov o Čehih.  čehi imajo vonj po čebuli, pivo je religija, vse govorijo v pomanjševalnicah, tradicionalne jedi so težke, edina priloga so kruhovi cmoki, nihče ne govori angleško. Pred šolo nas je pobral bel kombi 😬, ki nas je odpeljal do železniške postaje na Dunaju. Tam smo iskali vlak, o katerem nismo imeli nobenih informacij. Ko smo prejeli sliko karte smo lahko ugotovili na katerem peronu je vlak. Pri vkrcavanju smo hoteli s profesorico v vagon, vendar nas je ta napotila v drug vagon, bolj na koncu vlaka, saj je bil prvi razred zgolj za njo. Šola je bila tako prijazna da je doplačala za rezervacijo sedežev v drugem razredu. Počutili smo se ljubljene, kot del BIC-ove družine. Nakup kart za vlak od Prage do Hradec Kralove je bil izziv saj smo naleteli na jezikovno bariero. Prodajalka ni znala angleško a našega heroja Jerneja to ni ustavilo in je vseeno dobil karto, s katero se nas je lahko vseh osem vkrcalo na vl...
Preberite več

“Brina, a se naša hiša trese?!” (13.9.2026)

Slika
Zala in Brina Najino jutro sva začeli s potresom, ki ga je povzročil prvi jutranji vlak ob 7:00h zjutraj😢.Kdo bi si mislil, da če spiš v hostlu tik poleg glavne železniške postaje, se boš tega vsako jutro in večer zavedal. Ko sva se sprijaznili z usodo, sva se preoblekli in odšli na že nujno potrebno jutranjo kavo. Takrat sva ugotovili, da Čehi kavo vzamejo blazno resno, saj sva na mizo dobili največjo skodelico kave, ki sva jo kdaj videli, po vrhu tega pa je to samo M velikost, na izbiro imajo tudi še L in XL, morda nama na kakšen zaspani dan, pride prav tudi ena od večjih možnosti. 😉 Ker je google maps brezveze, sva se v mesto odpravili malce zgubljeni. Med ulicami sva hodili brez posebne logike, v upanju, da bi prišli do centra mesta. Ko nama je mesto popolnoma uničilo najino samozavest o orientaciji, sva končno prišli do mostu, s katerega sva opazovali račke🦆, ki se kopajo v Elbi, pri iskanju nutrij pa sva bili zaenkrat neuspešni, Zala je bila nad tem dejstvom zelo razočarana. ...
Preberite več

“Mi mamo fačuzi!” “Midve pa grelc za vodo…” (14.9.2026)

Slika
Ahoj! No, pa smo preživeli prvi dan na svojih lokacijah.  Dan smo začeli še skupaj, z obiskom srednje veterinarske šole v Hradcu Kralove. O. Maj. Gad. Nismo mogli verjeti, kako strokovno opremljena je! Imajo tablo samo za anatomijo, kjer bi lahko zapravili cel dan, ker je toliko enih različnih funkcij in 3D modelov živali. V kleti imajo podgane in secirnico (za učne namene seveda… aja, pa podgane so ljubljenčki od dijakov). Imajo pa tudi hleve, kjer imajo vse od ovc, koz, pa do konjev in kokoši. Baje, da so nekoč imeli tudi kravo, nismo pa prepričani, kje je ta pristala. Drugače pa šola sama dela mlečne in mesne izdelke, tako da bomo njeno usodo prepustili domišljiji.   Smo pa vsi nabrali 20.000 korakov, ker smo kolegici, ki bosta v ambulanti, pospremili do njunih lokacij in do tja hodili dve uri… dobesedno. Sta pa zelo lušni ambulanti, bomo spremljali Brino in Zalo, kaj bosta imeli za povedat o njih, ne? Šola je bila tako prijazna, da je nama organizirala prevoz do centra za ...
Preberite več