Obvladava češčino (16.9.2026)

 Zala in Brina

Dobré ráno! Najino jutro se je že četrti dan začelo v epicentru potresa ob 6:20 zjutraj, ko je mimo najinega hostla pridrvel vlak. Po agresivni budnici se je Zala soočila z realnostjo, da mora biti v ambulanti ob 7:45 in se vstala. Brina je svoje delo začela ob 10h, vendar se je iz solidarnosti vstala isti čas. Ko sva stopili ven, sva se takoj spomnili na našo prelepo Ljubljano saj je bila zunaj gosta megla. Po njej sva prebrodili do najine jutranje kavice. Ker si veliko ljudi deli najino odvisnost od kofeina bi Zala skoraj zamudila v ambulanto zaradi dolge vrste v kavarni.


Ko je pridrvela v ambulanto, jo je tam že čakal doberman v vrsti za rentgen. Ko smo ga omamljenega odnesli na mizo, smo ugotovili, da imamo prekratko mizo za njegove masivne šapice. Slike ni, ker je bila Zala prezaposlena s čohanjem pacienta (striktno iz profesionalnih namenov seveda ;). Komunikacija je potekala z mednarodnim jezikom : mahanje z rokami in z besedami kot so, “kjut, aww”. Ponudili so mi kavo, čaj in sok, vendar, ko sem jih vse prijazno zavrnila, mi je šef ponudil češko bonboniero, katere seveda nisem mogla zavrniti. Ker je bila res dobra, sva jo šli še isti dan kupiti v najbližjo trgovino.

Po besedah veterinarja “najboljša čokolada, ki jo boš kadarkoli jedla” Ni se dosti zmotil, vendar Gorenjka je še vedno najboljša.


Brinini podvigi so se pričeli že na poti do ambulante, ko je gospo (ki je definitvno ni niti malo razumela) prosila, če lahko poboža njeno psičko. Po prvi dozi serotonina se je odpravila proti ambulanti. Njen prvi pacient je bila 68kg težka doga, njej pa so sledili med drugimi tudi hrček, kunec in želva. Njena komunikacija je bila bistveno bolj tekoča, saj je večina veterinarjev govorila saj malo angleščine, za dodatno razlago pa so uporabljali prevajalnik in se s tem potrudili komunicirati (Zala ni mogla verjeti, da je to sploh mogoče). Da pa kot prava tehnica pokaže svoje znanje, je z veliko muk in truda uspela prebrati rezulate iz urinskega hitrega testa (našla je edini gumb na napravi prikazani spodaj in ga kliknila). 


Na sliki: analizator rezultatov hitrih urinskih testov (dragi profesorji, ki to berete, tu je briljantna ideja za naslednje generacije ;).


Po izmejno napornem dnevu razumevanja češčine, sva si privoščili sproščujoč sprehod po mestnem parku, videli sva veliko račk, pri iskanju nutrij pa sva zaenkrat še vedno neuspešni, si je pa Zala našla potolažilno nutrijo, ki jo je poimenovala Metka.



Ko sva se vračali v najin hostel sva zopet imeli radovednega opazovalca skozi okno, že drugi dan zapored, misliva da je to maslo profesorice…



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tudi v drugem razredu ni tok švoh (12.9.2026)

Slika
Že v kombiju na poti na Dunaj nam je na misel prišlo nekaj stereotipov o Čehih.  čehi imajo vonj po čebuli, pivo je religija, vse govorijo v pomanjševalnicah, tradicionalne jedi so težke, edina priloga so kruhovi cmoki, nihče ne govori angleško. Pred šolo nas je pobral bel kombi 😬, ki nas je odpeljal do železniške postaje na Dunaju. Tam smo iskali vlak, o katerem nismo imeli nobenih informacij. Ko smo prejeli sliko karte smo lahko ugotovili na katerem peronu je vlak. Pri vkrcavanju smo hoteli s profesorico v vagon, vendar nas je ta napotila v drug vagon, bolj na koncu vlaka, saj je bil prvi razred zgolj za njo. Šola je bila tako prijazna da je doplačala za rezervacijo sedežev v drugem razredu. Počutili smo se ljubljene, kot del BIC-ove družine. Nakup kart za vlak od Prage do Hradec Kralove je bil izziv saj smo naleteli na jezikovno bariero. Prodajalka ni znala angleško a našega heroja Jerneja to ni ustavilo in je vseeno dobil karto, s katero se nas je lahko vseh osem vkrcalo na vl...
Preberite več

“Brina, a se naša hiša trese?!” (13.9.2026)

Slika
Zala in Brina Najino jutro sva začeli s potresom, ki ga je povzročil prvi jutranji vlak ob 7:00h zjutraj😢.Kdo bi si mislil, da če spiš v hostlu tik poleg glavne železniške postaje, se boš tega vsako jutro in večer zavedal. Ko sva se sprijaznili z usodo, sva se preoblekli in odšli na že nujno potrebno jutranjo kavo. Takrat sva ugotovili, da Čehi kavo vzamejo blazno resno, saj sva na mizo dobili največjo skodelico kave, ki sva jo kdaj videli, po vrhu tega pa je to samo M velikost, na izbiro imajo tudi še L in XL, morda nama na kakšen zaspani dan, pride prav tudi ena od večjih možnosti. 😉 Ker je google maps brezveze, sva se v mesto odpravili malce zgubljeni. Med ulicami sva hodili brez posebne logike, v upanju, da bi prišli do centra mesta. Ko nama je mesto popolnoma uničilo najino samozavest o orientaciji, sva končno prišli do mostu, s katerega sva opazovali račke🦆, ki se kopajo v Elbi, pri iskanju nutrij pa sva bili zaenkrat neuspešni, Zala je bila nad tem dejstvom zelo razočarana. ...
Preberite več

“Mi mamo fačuzi!” “Midve pa grelc za vodo…” (14.9.2026)

Slika
Ahoj! No, pa smo preživeli prvi dan na svojih lokacijah.  Dan smo začeli še skupaj, z obiskom srednje veterinarske šole v Hradcu Kralove. O. Maj. Gad. Nismo mogli verjeti, kako strokovno opremljena je! Imajo tablo samo za anatomijo, kjer bi lahko zapravili cel dan, ker je toliko enih različnih funkcij in 3D modelov živali. V kleti imajo podgane in secirnico (za učne namene seveda… aja, pa podgane so ljubljenčki od dijakov). Imajo pa tudi hleve, kjer imajo vse od ovc, koz, pa do konjev in kokoši. Baje, da so nekoč imeli tudi kravo, nismo pa prepričani, kje je ta pristala. Drugače pa šola sama dela mlečne in mesne izdelke, tako da bomo njeno usodo prepustili domišljiji.   Smo pa vsi nabrali 20.000 korakov, ker smo kolegici, ki bosta v ambulanti, pospremili do njunih lokacij in do tja hodili dve uri… dobesedno. Sta pa zelo lušni ambulanti, bomo spremljali Brino in Zalo, kaj bosta imeli za povedat o njih, ne? Šola je bila tako prijazna, da je nama organizirala prevoz do centra za ...
Preberite več