Pa sej ni tok bed… ane? (17.9.2026)
No, do zdaj smo pa postale že prave profesionalne “hlevske dekle”. :)
Vsak dan poteka približno isto, tako da neka komplicirana komunikacija sploh ni več potrebna. Glavne izraze sva do zdaj že odlično osvojili, kot npr. počkej (počakaj - ko se katerakoli to zadere, TAKOJ STOJ!), kolečko (samokolnica - sicer so se do zdaj navadile že naš izraz, tako da rečejo kar v slovenščini, neverjetno 🤭) in tako dalje. Metla je metla, lopata je lopata, edino s sprehajalnim krogom imamo včasih malce problem, in je navadno nakazan s krožnim gibom roke. Pantomima je kar uporabna stvar, če ne znaš jezika.
Dan se navadno začne s tem, da nekaj konjev odpeljemo ali v krog, ali pa na pašnik. Kljub temu, da se izredno težko poberemo iz tople in izredno udobne postelje, imava zjutraj zelo lep pogled. Očitno so tudi dobre strani tega, da si v naravi sredi ničesar, sploh če si Klara in moraš itak vse slikat.
Katarina res nima sreče pri izbiri konj in kar pridno nabira bližnja srečanja s smrtjo 🪦 (prosim, ostani živa, ker ne bi ravno rada organizirala pogreba s čehi in njihovo neobstoječo angleščino). Nato skidamo cel hlev, ugotovili pa sva, da čehi niso ravno varčni s steljo. V hlevu je več žagovine kot v lesni industriji (dobesedno ne vidiš dna boksa). Njihovi obroki so sestavljeni iz petih različnih krmnih mešanic, tako da jejo boljše kot midve… Danes se je konj Belwet odločil, da mi bo pomagal s kidanjem. Sicer ni bil najbolj uporaben, je pa kar lušna družba :)
Ko bova prišli nazaj v Slovenijo, bova imeli mišice kot Mike Tyson, saj na dan odpeljeva vsaka po 20 polnih samokolnic gnoja na kup, ki je že 4x večji od najinega prvega dneva tu. Prilagam sliko Katarine sredi intenzivnega treninga. :)
Kar pa se tiče terapije, sva lahko opazovali hidroterapijo, ki je pogosto uporabljena za rehabilitacijo konj po poškodbah, ali pa kot sam trening. Samo uvajanje na napravo pa lahko vzame od 6 do 8 tednov, odvisno od konja. Imeli sva tudi srečo, da sva sodelovali pri previjanju nog treh konj, vsi so imeli manjše starejše poškodbe v okolici bicljevega sklepa. Ena od kobil prejema tudi antibiotik, saj ima rahlo vnetje rane. Veterinarka pa je govorila odlično angleščino, tako da sva vrjetno prvič, odkar smo prispeli na češko, lahko govorili v celih stavkih, ne samo v naključno nametanih besedah (“which paddock horse go?”).
Kar pa se tiče nastanitve, sva se kar privadili na rahlo pomankljiv slog življenja. Nekako sva se z lastnico kuhinje (s pomočjo google translate-a seveda) zmenili za električno plato, tako da si lahko delava palačinke 😋.
Sva pa očitno tako pridni delavki (seveda, saj sva slovenki 🇸🇮), da nama je “nemško govoreča hlevska dekla” kar sama ponudila prost vikend, da lahko greva na izlet v civilizacijo.
Do naslednjič!
Mag. hlevski dekli ter bodoči vet. teh. (recimo) Klara in Katarina
Komentarji
Objavite komentar