V Pragi govorijo angleško?! (19.9.2026)

 Zala in Brina

Kot se za prave erasmus dijake spodobi, sva vikend preživeli kot pravi turistki, z obiskom Prage. Najino popotovanje se je pričelo ob 5:00 zjutraj z grozno budilko. Po jutranji kavi sva iz hostla odšli do glavne železniške postaje v Hradec Kralove, kjer sva se 6:08 vkrcali na najin vlak. Na poti v Prago sva se počutili kot doma saj sva se vozili ob njivah, ki so bile prekrite z gosto meglo. 

Ko sva brez zamude prišli v Prago (to se s slovenskimi železnicami nebi nikoli zgodilo) sva se napotili proti centru mesta, v upanju da bova uživali v jutranjih urah v čim manjši gneči. In res, mesto je bilo ob osmih zjutraj skoraj prazno, nekatere znamenitosti, kot so Karlov most in astronomska ura, sva si v miru  ogledali že takrat. 

Po krajši postajanki v kavarni in mnogo kupljenih spominkov sva počasi pripeketali do Narodnega muzeja Prage. Po nakupu vstopnic sva se najprej skoraj da izgubili v garderobi, vendar ker se ne pustiva kar tako, sva le našli vhod v muzej. Ta je poln različnih razstav, od zgodovine Češke, evolucije človeka in več kot 4000 mineralov in kristalov, res ima ogromno zgodovine. Kot vedno, sva se spominjali na našo Bic družino, bolj natančno na našo predrago profesorico Lilijano Gros, saj naju je ob vstopu v razstavo parazitov in žuželk, prestrašil ogromen ixodes ricinus (to je klop za tiste, ki še niste imeli parazitologije pri naši dragi profesorici).

Prav tako pa ni manjkal spomin na enega in edinega prof. Andreja Strajna, našega dragega razrednika. 

Ob opazovanju sva ponovno začutili bolečino učenja anatomije.

Po zelo uspešnem ogledu, sva bili že obe sestradani, zato so naju najini želodčki vodili do kosila. Kot se za turista spodobi, sva poizkusili nekaj nijhove tradicionalne hrane, katero sva lahko prvič naročili v angleščini brez bizarnih pogledov.

Kosila sva se konkretno najedli, bili sva polni energije zato sva kot pravi Slovenki šli naravnost v hrib. Na vrhu naju je očaral Praški grad in katedrala, ki sta obdana s čudovitim obzidjem. Ko sva se spravili v notranjost obzidja, sva občudovali neverjetno arhitekturo in seveda tudi trgovino s spominki. Ob pogledu na katedralo sv. Vida sva bili osupli, prav ista čustva pa sva občutili ob pogledu na vrsto za vstop vanjo, ki je bila dolga minimalno 100m. Zaradi teh in drugih okoliščin sva se zadovoljili s pogledi zunanjosti katedrale, ti pa naju niso razočarali. 

Po 250 prehojenih stopnicah sva odšli na počitek in kavo v mačji cafe, kjer sva ob čohanju vseh muckov pozabili na utrujenost. Mucki so vsi prišli iz zavetišč, za njih je res lepo poskrbljeno, vsi pa so pravi crkljivčki.

Najina zadnja misija dneva je bila spoznati lokalne prebivalce Prage (seveda misliva na nutrije ;). Po dolgotrajni hoji, ko sva nad iskanjem že skoraj obupali, je Zala zagledala luč na koncu tunela, nutrijo, ki je plavala tik ob bregu Vltave. Z navdušenjem sva jo opazovali, ko pa je prenehala s čofotanjem v vodi, so jo prijazni občudovalci navdušili s korenjem. (Misija: Najdi nutrijo = uspešna).

Po skoraj 36 tisoč korakih sva prilezli do glavne železniške postaje, kjer sva bili zgodni, zato sva si privoščili prigrizek v pekarni. Po najini poslastici, sva že popolnoma izmučeni odšli do vlaka. Za prečudovit konec dneva, pa nama pregledovalka kart ni želela upoštevati dijaške vstopnice, saj “nisva imeli češke dijaške izkaznice, ampak samo evropsko” 🤨 čeprav je po najinem mnenju Češka del Evrope, očitno Bic evropska izkaznica za njih ni dovolj dobra, zato sva bili prikrajšani še za dodatnih 10,76€ 😞.